V soboto 8. oktobra ob 17.17 po lokalnem času se bo sedemdeset jadrnic (dve sta med prvo etapo odstopili) podalo na 2900 milj dolgo drugo etapo Transata 6.50 2005.
Tokrat na štartu ne bo boje oziroma obrata, miniji se s štartne linije takoj spustijo v dirko do 9oo milj oddaljenih Cap Verdskih otokov. Prehod med vrati je začrtan tako, da morajo zahodni otok Santo Antao pustiti na desni strani, otok Maio pa na levi. Po zadnjih podatkih naj bi Atlantik prečkali v približno 18 dneh, torej najboljše v Salvador de Bahii pričakujejo že 25. oziroma 26. oktobra.
Vse jadrnice so bile ponovno tehnično in varnostno pregledane, Puerto Calero pa morajo obvezno zapustit z najmanj 100 litri vode na krovu. Skupni dovoljen čas za postanke zaradi popravil je (kot v prvi etapi) 72 ur.
In kaj medtem počneta slovenska tekmovalca na »Kanarih«? »Kanarski otoki se upravičeno ponašajo z naslovom srfarski raj. Jasno nebo, dolge plaže, visoki valovi in pasatni veter, ki dan in noč žeže, kot bi mu kdo plačal. Ob nenehnem žvižganju skozi jambore ti pogled na vetromer ponavadi pokaže hitrosti 20-25 vozlov, včasih tudi čez 35…skratka divji obeti za vsaj nekaj začetnih dni druge etape. V divji jagi prve etape, je večina jamborov sicer ostala na svojem mestu (padla sta le dva), veliko bolj pa so jih skupili spinakri. Nekaj jader je bilo popolnoma uničenih, nekateri tekmovalci so pokazali prav neverjetne sposobnosti krpanja tankega nylona, vsi pa se na vso moč trudijo popraviti jadra, saj je zamenjava mogoča le ob 24 urnem kazenskem pribitku časa.
Kar nekaj jadrnic je izgubilo krmila zaradi trčenj v raznorazne plavajoče stvari. Če podnevi še nekako vidiš deblo, napol potopljen sod nafte ali kontejner in se mu lahko izogneš, ponoči samo slišiš močan pok. Medtem, ko je na 509 obakrat počila varovalka na krmilu in se je list izmaknil neposrednemu udarcu, Mika Mergui ni imel te sreče…«
Arhiv JZS