Na transatlantski regati Jacques Vabre sta Jakica Jesih in Anna Maria Renken po devetih tekmovalnih dneh nedaleč od Azorov ostali brez levega krmilnega lista. Z Gustbusterjem sta po rezervni del odbrzeli v najbližji pristan na otoku San Miguel, od koder nista več izpluli. Kako in zakaj se je njuna pot nenadoma končala v Ponta Delgadi nam je Jakica obrazložila v sledečem dopisu:
Prve dni letošnjega Transata Jacqes Vabre je zaznamoval globok ciklon, ki se je raztezal čez cel severni Atlantik in zaradi katerega je bil z nedelje, 30.10. na sredo, 2.11. prestavljen tudi štart. V prvem tednu smo naleteli na kar pet front, ki so si sledile ena za drugo, tako da vmes ni bilo veliko časa za počitek, večina od njih z vetrovi okoli 35 vozlov, dve z vetrom čez 40 vozlov in z valom okoli šest metrov. Z Anno sva jadrali na povsem novi Akilarii RC2, ki je
bila splovljena avgusta letos, in na kateri sva pred štartom naredili zgolj 500 milj, potrebnih za kvalifikacijo na TJV. V konkurenci slovitih jadralskih imen najin cilj ni bil visoka uvrstitev, ampak promocija ženskega “”offshore”” jadranja na področju srednje Evrope – v Nemčiji, Avstriji, Švici, Hrvaški in Sloveniji – na področju, ki ga pokriva najin generalni sponzor Celox Sailing kot distributer jadrnic Akilaria.
Ker se je projekt odvil zelo na hitro, nemška jadralka Anna-Maria Renken me je s ponudbo za sodelovanje v edini povsem ženski posadki na letošnjem TJV kontaktirala šele konec avgusta (prej se je z Angležinjo Hannah Jenner (40 Degrees) pripravljala za sodelovanje na Global Ocean Race-u, pa se je njun sponzor v zadnjem hipu umaknil in njun projekt je splaval po vodi), nisva imeli veliko časa za trening ali spoznavanje barke, kar je prav tako razlog, da sva k regati pristopili konzervativno. Glede na razmere se je to izkazalo za smiseln pristop, saj je večina jadrnic, ki so se takoj po štartu ambiciozno zagnale v močnejše vetrove, morala zaradi poškodb odstopiti.
Ko je bila pred nama samo še zadnja od napovedanih front, me pa okoli 100 milj pred Azori, sva ugotovili, da nama je odpadel levi krmilni list. Jadrnico sva v upanju, da ga bomo uspeli v najkrajšem času nadomestiti, usmerili proti Ponta Delgadi na otoku Sao Miguel. Na žalost dostava na otoke sredi Atlantika ni tako enostavna ali hitra, kot sva upali – in ko je postalo jasno, da krmilni list ne bo tukaj vsaj en teden, sva po posvetu s Celoxom in direktorjem dirke Jeanom Maurelom objavili svoj odstop. Na Azore sva prijadrali s približno 180 miljami prednosti pred Partouchem in z ne veliko zaostanka za italijansko ekipo Hip Eco Blue, kar naju je še vedno držalo v igri. Odriniti z enim tednom zaostanka, v katerem so ostale ekipe napredovale za okoli 1000 milj, ne bi bilo več smiselno.
Za nama je deset zelo napornih in fizično in mentalno zahtevnih dni na vodi, zato sva ob odstopu zaradi tehnične težave še toliko bolj razočarani. Od Azorov dalje bi bilo jadranje veliko prijetnejše in lažje. Vseeno, bila je izjemna izkušnja, iz katere sva se obe ogromno naučili. Najin projekt je naletel na velik odziv v slovenskih, nemških, avstrijskih in hrvaških medijih, s čimer se je povečala prepoznavnost oceanskega jadranja, kar je bil eden od ciljev najinega sodelovanja. Pred mojo udeležbo na TJV sta se regate čez Atlantik udeležila samo dva slovenska jadralca, Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek na Minitransatu – solo na 6,5 metrskih jadrnicah – dvakrat in zelo uspešno. Tokrat prvič smo Slovenci na transatlantski regati dobili tudi žensko predstavnico, prav tako je bilo to prvič, da se je takšne regate udeležila nemška jadralka.
Jakica Jesih
Arhiv JZS