JAKICA JESIH: »Tekmece spoštuješ, ker z njimi deliš isto morje, isti veter in isto potencialno štalo«
V sredo, natanko ob 15. uri popoldne, se je pričela jadralska dirka čez Atlantik – Jacques Vabre Transat. Gre za regato, ki sledi zgodovinskim potem trgovanja s kavo med Brazilijo in Francijo. Trasa se z leti spreminja in 35 posadk bo tokrat premagovalo razdaljo med francoskim Le Havrom in 4.500 milj oddaljenim Puerto Limonom na Kostariki. Letošnja izvedba je že deseta zapored, nekaj posebnega pa bo zato, ker se je jubilejnega dogodka prvič v zgodovini udeležila tudi Slovenka.
41-letna Jakica Jesih iz Ljubljane je članica posadke GustBuster, edine ženske sestave v floti 35 plovil. Z njo smo se na predvečer tekmovanja pogovarjali o vzdušju, tekmecih, ter spletu okoliščin, ki so jo pripeljale na prag najbolj nore življenjske izkušnje doslej. »Septembra lani sem v Izoli sodelovala pri organizaciji tekmovanja v jadralskem dvobojevanju. Tam sem spoznala nemško ekipo, ki jo je krmaril Felix Oehme. Ostala sva v kontaktu in se pogosto pogovarjala preko spleta. Ves čas sem mu govorila, kako mi je všeč offshore jadranje in glej ga zlomka – nekega dne ga je poklicala znanka iz Kiela ter vprašala, ali pozna kakšno dekle, pripravljeno z njo prečiti Atlantik. Seveda sem bila jaz njegova prva misel,« je povedala Jakica, ki si bo krov GustBusterja naslednje tri tedne delila z Nemko Anno Mario Renke.
Običajno realizacija takega projekta traja več let, pri tebi pa zveni vse sila preprosto.
Dejansko je bilo vse prej kot tako. V bistvu je najino sodelovanje plod številnih naključij. Anna je sprva planirala Global Ocean Race z Angležinjo Hannah Jenner. Imeli sta že barko in sponzorja, trenirali sta, se pripravljali, nakar je k njima pristopilo avstrijsko navtično podjetje Celox. Ponudilo jima je sodelovanje, a zanju je bilo prepozno, saj sta bili že dogovorjeni s prvotnim pokroviteljem. No, ta je konec avgusta, le slab mesec pred štartom regate, odpovedal sodelovanje. Ko sta dekleti na svoji spletni strani oznanili, da na Global Ocean Race-u ne bosta nastopili, je Anno še isti dan ponovno kontaktiral Celox. Znova so ji ponudili popolnoma opremljeno jadrnico, tokrat za regato Transat Jacques Vabre. Barka je bila takrat že splovljena in njihov edini pogoje je bil, da Anna naredi žensko posadko, ker je Celox zanimala promocija ženskega jadranja. Anna je takrat klicala Felixa, s katerim sta dobra prijatelja, če pozna kakšno primero punco, kajti offshore jadralk ni ravno veliko. Felix je rekel, da se ne spomni nobene Nemke ali pa Francozinje, ampak da pa ima eno dobro prijateljico v Sloveniji, ki sicer ni izkušena na class40, je pa že veliko prejadrala in bi lahko bila primerna, če bi jo zanimalo. Dal ji je mojo številko in konec avgusta sva se prvič slišali.
Si povabilo takoj zagrabila?
Ja! Nimaš kaj razmišljat, to je priložnost, ki se pojavi enkrat v življenju. Takoj mi je bilo jasno, da je to tako nora prilika, ki se mi najbrž ne bo več nikoli ponudila. Offshore je itak moja ljubezen – in sem seveda rekla ja.
Se nisi z nikomer prej posvetovala?
Ne, šele potem sem poklicala Andraža Mihelina, dvakratnega udeleženca na Mini Transatu, ter seveda Feliksa, ki je z Borisom Hermannom zmagal na Global Ocean Race-u. Seznanila sem ju z mojo odločitvijo ter od obeh dobila enak nasvet – just do it!
Strokovnjakov h katerim bi lahko šla po nasvet je na tem področju pri nas zelo malo. Kdo ti je pomagal?
V glavnem Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek. Dvakrat sta prečila Atlantik, sama, zato iz prakse vesta, kako se tem stvarem streže. Sta prava zakladnica znanja kar se offshore jadranja tiče. Pa Šime Stipanićev, ki me je treniral na podobni jadrnici, Pogo 40, na Hrvaškem. Sicer pa veliko časa za priprave nisem imela. Teden dni potem, ko sem sklenila dogovor, sem bila že prvič v Franciji, v La Triniteju, kjer smo pričeli pripravljati barko. Delali smo po 17 ur dnevno, treba je bilo poiskat še druge sponzorje, za približno 30.000 evrov, kolikor sva jih mogli sami zbrati, in kar je ostalo časa, sem ga prebila v fitnesu.
Izmed 35 posadk, kolikor jih bo nastopilo na letošnji regati Transat JacquesVabre, sta z Anno edina ženska posadka. V čem vidiš vajine prednosti in slabosti?
Morda največja je slabost ta, da nisva uigrana ekipa. Poleg tega sva fizično šibkejši od moške konkurence. Ker je jadrnica nova, je še ne poznava do obisti, zlasti jaz, ki na tem tipu plovila razen kvalifikacij nimam nikakršnih izkušenj. Toda k sreči nihče ne pritiska na naju, ne sponzorji, ne javnost. Zato bova v primerjavi z ostalimi tekmovalci jadrali manj obremenjeni.
V razredu Class40, kjer tekmujeta vedve, se menda delite na »oldtimerje«, ki bojda nimajo možnosti za vidnejše uvrstitve, in ekipe z novimi plovili. Je oprema res ključni dejavnik v dolgih navigacijskih regatah?
Tako pravijo, čeprav so možne izjeme. Francoz Tanguy de Lamotte recimo jadra na 4 leta stari barki, pa sodi med favorite, ker je res dober.
Ko že govorimo o favoritih. Mednje sodita tudi mlada Britanca, Ned Collier Wakefield in Sam Goodchild, za katera sem brala, da imata točno izračunano količino kalorij, ki jih bosta zaužila. Pred tekmo jih bosta menda 8.000 dnevno, kasneje, na morju, pa od 4.000 do 6.000. Kako je s tem pri vaju?
S hrano nisva toliko komplicirali. Namreč, imaš dve teoriji; ena je Ažotova in Kristianova – da moraš jesti zgolj zmrznjeno suho hrano, ki ne vsebuje sladkorja, saj te ta potolče in jemlje energijo, kar je seveda res. In potem so zagovorniki druge teze, ki trdijo, da moraš imeti na krovu nujno še kakšen posladek, recimo steklenico olivnega olja, pašteto, čokolado, da se malo pocrkljaš. Medve imava sponzorja za to zmrznjeno suho hrano v vrečkah, Travel Lunch, ki nama je dal po en obrok dnevno, plus zajtrk, napitke in energijske tablice, en obrok dnevno bova imeli pa testenine oziroma nekaj iz domače kuhinje.
Če se za hip dotakneva še nekoliko občutljivejše teme – higiene. V jadralskih krogih se o tem ne govori veliko, toda na dolgih relacijah je to pereča problematika, ker pomanjkanje umivanja in stalna izpostavljenost vlagi prej ko slej načneta zdravje.
Veliko in malo potrebo se opravi v vedro vode ali čez palubo. Umivaš pa se, ko je to mogoče. Problem je v tem, da si stalno oblečen. Slečeš kvečjemu jakno, ostalega ne, sicer bi v krznih trenutkih predolgo trajalo, da bi se oblekli in pritekli na krov. Včasih nanese, da se dva, tri ali več dni sploh ne slečeš. Seveda že sam sebi smrdiš, ampak v slabem vremenu je to jadralčeva zadnja briga. Idealno se je umivati kar se da pogosto, včasih samo s higienskimi robčki, da varčuješ z vodo. Kako se obrestuje bom povedala ob povratku.
Ena primarnih skrbi organizatorjev je varnost tekmovalcev. V ta namen organizirajo tudi predavanja, ki so, mimogrede, obvezna. O čem vse so vas poučili?
Uf, vse živo. Kdo je kje odgovoren za nas, koga poklicati v sili, kako priklicati reševalce, kako jih opozorit nase če si v vodi, kako se vkrcat v helikopter, na kakšen način letala oz. helikopterji preiskujejo teren, kako uporabljati satelitsko radijsko bojo za določanje pozicije v stiski, in tako dalje. Varnost jemljejo zelo resno in prav je tako. Če se teh sestankov ne udeležiš, sledijo mastne kazni. Tisoč in več evrov za zamujen dan.
Varnost je bila tudi poglavitni razlog, da so štart letošnje regate preložili za nekaj dni. Vama je pridobljen čas ugajal ali vaju čakanje na kopnem spravlja ob živce?
Midve sva glasovali za to, da se štart prestavi, sicer bi nas poslali v 60 vozlov vetra. Danes vemo, da je na Atlantiku veter celo presegel 65 volov, valovi so bili visoki 12 metrov, kar je res ekstremno divje. Izpluti v take razmere bi bila norost in vprašanje je, koliko bark bi sploh ostalo celih. Tega si nihče ni želel, ne medve z Anno, ki sva jadrali v največ 45 vozlih, pa tudi ostali, veliko bolj izkušeni skiperji ne.
Kako sta izkoristili dodatna prosta dneva?
Zelo dobro, naspali sva se! (smeh). Pa lepo v miru pripravili še par stvari na barki, se malo umirili in predvsem odpočili. Zelo sta nama prišla prav
Sta uspeli navezati stike z ostalimi ekipami? Koliko so to zaprte družbe?
Zelo so kolegialni in po mojem mnenju je to ena največjih prednosti offshore jadranja.. Vsi si pomagajo, ne samo nama, ker sva punci, ampak nasploh. So kot družina. Tudi profesionalci, ki od tega živijo. Lahko jih vprašaš ali prosiš karkoli. Midve sva na primer rabili pomoč pri polnjenju rezervne jeklenke zraka in na Hugo Bossu so brez problemov to storili namesto naju, ker so šli ravno svojo polniti. Mogoče je temu tako, ker offshore jadranje zahteva od posameznika veliko širine. Jadralsko znanje ni dovolj, vsak je še sam svoj meteorlog, računalniški mojster, pa električar, mehanik za motor, šivilja, … In zato so ti ljudje bolj odprte narave. Gre za tovariški odnos, ki temelji na spoštovanju. Veš, da boš čez nekaj dni delil isto morje in isti veter in isto potencialno štalo in spoštuješ sojadralca, ker veš, da bo za vse težko in da bo vsak poskušal narediti najboljše.
Jutri, kot kaže, gre zares. Kam računata, da se bosta uvrstili, s čim bi bili zadovoljni, ali če vprašam bolj diplomatsko – kakšne cilje sta si zastavili?
Po pravici povedano so vse ekipe boljše od naju. Ali so veliko bolj izkušeni jadralci, ali imajo jadrnico dlje časa. Ni posadke, ki bi skupaj prejadrala samo 500 milj, in s tega zornega kota sva daleč najmanj izkušen tim. Poleg tega sva dekleti, telesno šibkejši in povrhu vsega še brez navijalnega jadra, kar pomeni, da bova morali vsa jadra dvigati in spuščati ročno. To bo od naju terjalo dodatno energijo, zato bo izziv še toliko težji. Najin cilj je dirkati po pameti. Jadrali bova glede na najine sposobnosti v danem trenutku, brez tveganih odločitev, ki bi utegnile prinesti kakšno prednost in naju spraviti v nevarnost. Skratka, želiva si priti v cilj čim hitreje in v enem kosu.
Zadnji nasvet, ki sta ga dobili pred odhodom?
Naj uživava v vsakem trenutku, ker je neprecenljiv in se ga bova spominjali vse življenje. Da bo velikokrat nadtežko, ampak vredno truda. Pa naj bova ves čas privezani. (smeh)
JANA PINES
Arhiv JZS