Odkritje spominske plošče starosti slovenskega jadranja Mirku Bogiću
Odkritje spominske plošče starosti slovenskega jadranja Mirku Bogiću
Ob 110-letnici rojstva ustanovitelja Jadralnega kluba Ljubljana Mirka Bogića so nas člani JK Ljubljana včeraj popoldne prijazno povabili na odkritje spominske plošče v Piranu, pred hišo JKL na Grajski ulici 4.
Spomnili smo se njegove neprecenljive zapuščine in strasti do morja, ki jo je prenesel na generacije jadralcev.
Skupaj z družino Mirka Bogića, prijatelji, gosti in člani kluba JKL smo obudili spomin na očeta slovenskega jadranja in slovesno odkrili njegovo spominsko ploščo. Hvala vsem, ki ste z nami delili te neprecenljive spomine in ustvarili čudovito vzdušje.
V imenu JZS se je odkritja udeležila generalna sekretarka JZS Eldina Domazet, ki je takole nagovorila navzoče:
Spoštovani gospod župan, spoštovani predstavniki Jadralnega kluba Ljubljana, cenjeni gostje, dragi jadralci.
V veliko čast mi je, da vas danes v imenu Jadralne zveze Slovenije pozdravim ob odkritju spominske plošče Mirku Bogiću.
Slovesnost ni le poklon ustanovitelju Jadralnega kluba Ljubljana. Je poklon človeku, ki je s svojo vizijo, znanjem in predanostjo postavil temelje organiziranega povojnega jadranja v Sloveniji. Temelje, na katerih slovensko jadranje stoji še danes.
Ko pogledamo življenjsko pot Mirka Bogića, vidimo zgodbo človeka, ki je bil z morjem povezan vse svoje življenje. Rodil se je v Šibeniku, po drugi svetovni vojni pa je Slovenijo izbral za svojo drugo domovino. Leta 1945 se je preselil v Ljubljano in prav tukaj začel ustvarjati zgodbo, ki je pomembno zaznamovala razvoj slovenskega jadranja.
Bil je med utemeljitelji organiziranega jadranja pri nas. Sodeloval je pri nastanku Jadralnega kluba Ljubljana, ga dolga leta vodil in mu s svojim delom pomagal postaviti temelje, od prvih jadrnic do prostorov in pogojev, v katerih se je lahko razvijala nova generacija slovenskih jadralcev.
Posebno težo današnjemu spominu dajejo osebne zgodbe tistih, ki so imeli srečo, da so Mirka Bogića srečali in se od njega učili.
Tudi predsednik Jadralne zveze Slovenije Samo Lozej je svojo jadralno pot začel v študentskih letih. Ko je opazil vabilo Jadralnega kluba Ljubljana k sodelovanju in učenju jadranja, se je odzval in prišel v klub, kjer je spoznal takratne staroste slovenskega jadranja. Med njimi je bil tudi Mirko Bogić – človek, ki je že takrat imel status legende.
Samo Lozej se je udeležil predavanj, opravljal izpite in praktični del jadralnega usposabljanja v Piranu, kjer je bil njegov učitelj prav Mirko Bogić. Tako je postal eden izmed številnih jadralcev, ki jim je Mirko predal svoje znanje, izkušnje in predvsem odnos do morja.
Predsednik Jadralne zveze Slovenije se Mirka Bogića ne spominja le kot učitelja jadranja, ampak kot človeka, ki je zaznamoval številne generacije. Z velikim veseljem so prebirali njegove knjižice, zapise in doživetja, v katerih ni bilo samo znanje o jadranju, vetru in morju, ampak predvsem življenjska izkušnja človeka, ki je morje resnično živel.
Spominjajo se zgodb starih jadralcev – kako so nekoč jadrali, kako so se na morju pokrivali s ceradami in kako so znali živeti z vetrom ter spoštovati moč morja.
Saj veste, kako pravijo stari mornarji: človeka, ki ga je morje že velikokrat opralo pod jadri, sol zaznamuje za vedno. Te soli se ne da več sprati. Ostane v človeku – kot povezanost z morjem in tiha zavezanost jadranju.
In Mirko Bogić je imel morje v krvi.
Bil je jadralec, geograf, učitelj in mentor. Svoje bogato znanje je nesebično delil z drugimi. Učil je jadranja in meteorologije, sodeloval na številnih regatah, bil pobudnik novih idej in dokazoval, da se pravo jadranje začne takrat, ko človek zna poslušati morje.
Sam je pogosto poudarjal, da je za jadranje poleg glave pomembno tudi srce. Mislim, da ta misel zelo lepo opisuje tudi njega samega.
Morje nas uči, da nobena dobra pot ne nastane sama od sebe. Nekdo mora prvi dvigniti jadra. Mirko Bogić je bil eden tistih ljudi, ki so jih dvignili za slovensko jadranje.
Njegova ljubezen do morja ga ni zapustila nikoli. Še pri devetindevetdesetih letih je jadral s svojo jadrnico po Piranskem zalivu. Svoj stoti rojstni dan je dočakal prav v Piranu, mestu, ki je postalo njegov življenjski pristan. Le nekaj tednov pozneje je mirno sklenil svojo življenjsko pot.
Ni naključje, da se danes zbiramo prav tukaj. Piran in Mirko Bogić sta bila tesno povezana. Prav v Piranu je našel svoj življenjski pristan, kraj, kjer je lahko še naprej živel svojo veliko ljubezen do morja.
Mirko Bogić je znal povedati: »Takega, kot je Piranski zaliv, ni na vsem svetu. Tukaj se vsak dan razvije veter – en do dva bofora. To je tisto, kar potrebujem. Ne potrebujem borbe z morjem.«
Vsaka generacija jadralcev stoji na ramenih tistih, ki so pred njo vložili svoj čas, znanje in srce. Brez njihove predanosti ne bi bilo klubov, ne mladih jadralcev, ki danes odkrivajo lepoto našega športa, in ne uspehov, na katere smo kot slovenska jadralna skupnost ponosni.
Predsednik Jadralne zveze Slovenije, ki se današnje slovesnosti žal ni mogel udeležiti, me je prosil, da vam prenesem njegove iskrene pozdrave in globoko spoštovanje do Mirka Bogića ter vseh, ki ohranjate njegovo zapuščino. Jadralnemu klubu Ljubljana se zahvaljuje za pobudo in trud, da spomin na človeka, ki je tako pomembno zaznamoval slovensko jadranje, ostaja živ.
Danes se ne spominjamo samo velikega jadralca in učitelja. Spominjamo se človeka, ki je znal povezovati ljudi, generacije in obale. Človeka, ki je s svojim delom dokazal, da lahko eno življenje pusti sled, ki traja veliko dlje od njega samega.
