Ljubo doma kdor ga ima, pravita udeleženca Minitransata in jadralska solo avanturista Kristian Hajnšek in Andraž Mihelin, ki sta konec oktobra uspešno preplula 4226 navtičnih milj dolgo dvo-etapno regato od Francoskega LaRochella do Brazilskega Salvador de Bahije in s tem zaključila tudi njun večletni projekt. Polna vtisov s preko oceanskega maratona na 5m³ jadrnice sta se domov vrnila minuli teden – Kristijan v nedeljo, Andraž ki si je za konec privoščil še potovanje po peti največji deželi sveta pa v petek.
Kristian, koliko si pogrešal domačo posteljo?
Hajnšek: »Postelje niti ne toliko kot to, da lahko mirno zaspim ne da bi se zbujal v strahu okoli katere pripone se je špinaker spet napletel.«
Kako podoživljaš Minitransat dva tedna po prihodu v cilj in na trdih tleh?
Hajnšek: »Človeški spomin je čudna reč, in mislim da to velja za vse tekmovalce. Na štartu vsi obljubijo da nikoli več, ene dva dni zatem povejo da mogoče pa le in naslednje leto pridejo z novo jadrnico, tako da si naš spomin očitno zapomni samo lepe stvari, ostale pa zelo hitro pozabi.«
Po rezultatih s kvalifikacijskih regat kjer si bil stalno med najboljših deset, so tvoje ambicije verjetno segale višje od 19. mesta?
Hajnšek: »To je res, zato težko govorim o nekem vrhunskem dosežku, ampak kot sem že velikokrat povedal, mislim da je to odraz realnega znanja na taki dolgo-progaški regati. Vse skupaj je en zelo zelo dolg maraton, kjer so skoraj bolj pomembne priprave tekmovalca, jadrnice in pa sama hitrost. Te nama ni manjkalo, so nama pa manjkale dragocene izkušnje, kako se pripraviti na tako dolgo regato in kako držati visoko povprečje iz dneva v dan.«
Je 19. rezultat zate razočaranje?
Hajnšek: »V bistvu ne. Z Andražem gledava na rezultat kot na projekt in oba izida, njegovo 13. in moje 19. mesto sta skupaj nek kredibilen rezultat. Imava še veliko prostora za izboljšave in ko se pogovarjam z našimi olimpijci vidim, da kar drži da je prvič vedno zelo drugače kot si predstavljaš.
Odkar si se vrnil se še nisva srečala, si pa po fotografijah sodeč izgubil nekaj kilogramov. Se motim?
Hajnšek: »Ja, sem (smeh). Mislim da tri kilograme.«
Je bila preko oceanska izkušnja zate bolj naporna psihično ali fizično?
Hajnšek: »Psihični in fizični napori si podajajo roko, ampak sam fizični napor te ne prizadene toliko kot določene tehnične težave, ki te pripeljejo do enega psihičnega minimuma, in v takih trenutkih je treba najti skrite zaloge moči. Težko je reči, kaj je huje, sigurno pa je bilo psihično zelo naporno.
Si imel kakšen poseben trenutek krize?
Hajnšek: »Mislim, da jih je bilo kar nekaj, ampak tako na hitro je težko povedati tiste najzanimivejše «
Kaj je bila najbolj nepričakovana stvar, ki se ti je zgodila med regato?
Hajnšek: »Predvsem približevanje ekvatorialni bonaci kjer je bilo nekaj zelo nepričakovanih vremenskih vzorcev. Zgodilo se je, da se je tako imenovani stalni pasatni veter obrnil za 180 stopinj in se kar neumno počutiš ko vidiš, da moraš voziti v orco namesto s špinakerjem, medtem ko ti konkurenca še vedno divja naprej z veliko hitrostjo in vetrom v krmo.«
Na krovu si imel tudi eno pritrjeno kamero in eno ročno. Si posnel kakšne zanimive kadre?
Hajnšek: »Ja, obe jadrnici sta bili opremljeni s tremi kamerami – dvema fiksnima v vodotesnem ohišju in eno ročno, ki je bolj služila za subjektivne trenutke. Na obeh etapah sva posnela vsega skupaj 50 ur videomateriala iz katerega bomo sedaj poskusili izluščiti nekaj koristnega, kar se da pokazati v javnosti.
Kdaj si bodo dokumentarec o vajini ekstremni jadralski avanturi lahko ogledali slovenski navtični navdušenci – in pa seveda kje?
Hajnšek: » S tem se ukvarja naš režiser Igor Vrtačnik, zato je to bolj vprašanje zanj.«
Tri leta sta z Andražem živela za ta projekt, dihata z jadranjem…kaj sedaj ko je vsega konec?
Hajnšek: »Težko bi rekel, da je konec. Konec je ene zgodbe, ampak oba sva prepričana in odločena da bova skupaj nadaljevala. Vprašanje je le, v kakšni obliki, definitivno pa tega ni konec, ker je preveč odprtih potencialov, kjer bi lahko te izkušnje še uporabila.
Verjetno je še prezgodaj, pa vseeno – je bilo vredno vloženega truda in ali bi oz. bosta to ponovila čez dve leti?
Hajnšek: »Vsekakor je vredno vloženega truda, ker tekom štirih let kolikor je vse skupaj trajalo, sem se ogromno naučil. Okoli projekta se je zbralo ogromno krasnih ljudi s katerimi smo se super družili in počel sem stvari, ki sem jih res hotel. Udeležba na naslednjem Minitransatu pa je zelo odvisna od finančnih sposobnosti, ker se je prečka zahtevnosti zelo dvignila. Naslednji Transat bo obeležil 30-letnico regate kar bo zelo velik dogodek, tako da iti nepripravljen na takšen dogodek je povsem nesmiselno, priprave pa so seveda odvisne od finančnih sposobnosti.
Kot so nam še sporočili iz tabora ekipe 4ocean, bo ob uspešnem zaključku regate Transat 6.50 in projekta Adria-4ocean to soboto ob 20.00 uri zabava v klubu Aquatica nad bazenom Tivoli v Ljubljani, s Kristianom, Andražem in anekdotami iz prve roke.
Arhiv JZS