Drugo slovensko jadralsko odličje
Kakih petdeset članov Burje se je skupaj z Vasilijevima staršema v torek 19. avgusta zbralo ob jutranji kavi v klubskem prostoru, kjer smo skupaj z vrsto novinarjev in reporterjev spremljali regato za medalje. Spomnil sem se skoraj enakih trenutkov ki smo jih preživljali pred štirimi leti, ko smo po hudo napetem prenosu iz Aten slavili prvo slovensko jadralsko olimpijsko odličje. Ni vrag, sem si mislil, da bo danes kaj drugače. A nam zato ni bilo prav nič lažje pri srcu. Oče Slavko, je vso regato stiskal pesti, da je v prstih zastala kri. Mama Dragica, je hodila iz sobe, ker je bila preveč nervozna, da bi lahko gledala celo regato. Vsake toliko je odškrnila vrata in vprašala, če je še vedno drugi? … kateri je obrnil? … koliko še imajo do cilja? … Tako je bilo tudi, ko smo gledali prenos regate pred štirimi leti. Končno se je v kadru pokazala ciljna boja. Murdoch prvi, Vasilij drugi, Romero tretji, … Lima četrti. Vsi smo bili na nogah, Slavko in Dragica sta se objela s solzami v očeh, bliskavice fotoaparatov so napolnile prostor s srebrno svetlobo. Imamo srebro! Vasilij Žbogar ima srebro, slovensko jadranje ima srebro, Izola ima srebro, Primorska ima srebro, Slovenija ima srebro. Peto odličje na letošnji Olimpijadi, rekordna slovenska bera medalj tudi po zaslugi našega Vasilija.
Takoj za tem se je pričela akcija, da Vasilija čimprej spravimo domov, da proslavimo drugo primorsko odličje z letnih iger in tretje sploh. Edini Primorec z odličjem pred Vasilijem je bil Goričan Jure Franko. Težko bo! Mora v Peking. Hočejo ga imeti v Slovenski hiši. Seveda, vsi ostali dobitniki odličij so že odšli. Ostal je le še srebrni Vasilij Žbogar. Doma so stekle priprave za sprejem. Enaindvajsetega avgusta ga je nekaj sto prijateljev, starša, njegova Dalmatinka Maja, izolski navijači Ribari, vrsta članov Burje, novinarji, reporterji … pričakalo na ljubljanskem letališču. Veliki žur se je pričel še pred prihodom letala. Žal pa je moral Vasilij ostati do drugega dne v prestolnici, kjer so ga že čakale obveznosti. Šele drugi dan smo ga dobili v Izolo. Izolani pa so znali pokazati, kako so ponosni na svojega olimpijca. Njegov trener, Irec Trevor Millar, je žarel od sreče. Kako nebi, saj je Vasilij njegovi šoli jadranja prijadral prvi naslov evropskega prvaka in dve olimpijski odličji. Veličasten sprejem so počastili njegovi pokrovitelji, župan Izole, oče Slavko Žbogar, tokrat v vlogi predsednika Jadralne zveze Slovenije, prišel je tudi Janko Kosmina, ki je bil predsednik JZS ob njegovi bronasti medalji, prišli so jadralci iz olimpijske ekipe, iz Splita so prišli tudi njegovi jadralski prijatelji in dolgoletni tekmeci, Mate Arapov, njegov trener Joco … po veličastnem sprejemu na Lonki v Izoli, je množica zapolnila ves, že premajhen prostor na katerem deluje izolska Burja, ki je letos svoje jadralske junake že nekajkrat slavila. Veselja ni bilo konca. Najpogostejše vprašanje pa je bilo ali bo v Londonu čez štiri leta še zlato? Pri tem je Vasilij ostal modro tiho. Tako kot je bil pred OI v Atenah, ko je osvojil bron, tako je bil tiho ko je šel na Kitajsko: “”Meni je lažje kot drugim, saj že imam medaljo”” je rekel in potem osvojil še žlahtnejše odličje. Upajmo da mu bo uspelo tudi v tretje. Kaj lepšega kot imeti vse tri … bronasto, srebrno in zlato. Pustimo se presenetiti.
Arhiv JZS