S Tomažem smo se pogovarjali v začetku leta, kmalu zatem, ko je sprejel funkcijo predsednika strokovnega sveta. Odkar smo se pogovarjali pa do danes so bili že sprejeti pravilniki za razvoj jadralne poti in kriteriji razdeljevanja sredstev, o čemer Tomaž govori v intervjuju – kot lep dokaz, da se stvari dejansko odvijajo in uresničujejo!
Tomaž, najprej te prosim za oceno trenutnega stanja na JZS z vidika stroke?
Če začnem z optimisti – mislim, da je stanje kar dobro, imamo nekaj dobrih jadralcev, Mihael Zobec je bil lani na svetovnem prvenstvu drugi, Val Grbec je bil šesti. Edini problem, ki ga tukaj vidim, je številčnost, številka bi bila boljša, če bi imeli 30-40 optimistov več, kar bi nam dalo neko zdravo maso, ki gre lahko dalje v mladinske razrede. V mladinskih razredih imamo kar v redu ekipo v 420 in v 49er, malo slabše pa je urejen prehod med optimisti in mladinci. Trenerji so mi povedali, da je problem v tem, kakšen tip jadralcev pride iz optimistov, saj ti pogosto nimajo pravega znanja, in to se potem stopnjuje v višjih razredih. To pripelje do tega, da mora mladinski trener delati več, da pridejo do nekega nivoja. Seveda – odvisno je tudi od trenerja, kakšne so želje; v perspektivnem razredu imamo sedaj 17 jadralcev, Strokovni svet si je zadal za cilj, da to številko še povečamo. Seveda pa vse temelji na optimistih, več bi imeli njih, več bi imeli mladinskega jadranja. Stanje je, kakršno je, moram pa reči, da je to, kar je Vaslij zastavil z NPŠŠ, dobro. Takrat smo sicer imeli štiri trenerje, zdaj je šla ta številka na sedem, osem, in – kakor razumem Izvršni odbor s predsednikom in sekretarko – je treba paziti na finance, zmanjšujemo trenerski kader, da privarčujemo nekaj denarja, ki ga lahko porabimo za najboljše člane, ki se lahko uvrstijo najvišje tudi na olimpijskih igrah. Če se vrnem – starejši mladinci so ok, počasi že prehajajo v individualne plane, kjer bo selekcija takšna, da bi imeli eno do dve jadrnici na razred, da bi lahko kandidirali za kakšno bodočo olimpijado. Vodišek ima svoj program in mislim, da dela v redu, enako velja za Eržene, ki rabijo z naše strani več podpore, saj sta oba, tako Lina kot Val, zelo v redu, še posebej glede na to, da iQFOiL ostaja olimpijski razred, in mislim, da bo to eno od orožij za olimpijado po LA, v Brisbainu.
Imamo tudi mladega Luko Zabukovca, ki pobira medalje v mladinski kategoriji ILCA, seveda pa bomo videli, kaj se bosta odločila Mendarodni olimpijski komite in World Sailing, kateri razredi bodo ostali. Mene vedno boli, saj do zadnjega ne veš, kaj bo ostalo po LA. Še eno stvar bi rad povedal, ki jo tudi vidim kot problem, in to je, da se jadralci velikokrat razživijo v jadralskem smislu šele ko niso pod pritiskom družine, ki sicer seveda mora stati za jadralcem, a ne nujno tudi z znanjem. Dogaja se, da mladi dosežejo stopnjo, ko starši nimajo več potrebnega znanja, da jim lahko pomagajo dalje – ampak pri nas tudi na splošno ni vseh teh znanj.
Kako bi lahko mlade bolje usmerili, še posebej v trenutku, ko zaključujejo z optimistom?
Večja bi morala bit povezanost trenerjev Jadralne zveze in drugih trenerjev, več bi moralo biti sodelovanja med trenerji in širjenja informacij o tem, kateri jadralci so primerni za posamezne jadralne razrede. Trenerji bi morali razmišljati v smislu – ta ne bo več zrasel, ta ima ta znanja, ta bo boljši v dvočlanski posadki, ta bo boljši flokist, ta bo boljši krmar – da se otrokom in mladincem z našimi izkušnjami pomagamo usmeriti na pravo pot. Ne da se morajo sami loviti. Potem pa se znajdemo v situaciji, kjer so “ti jadralci moji, tisti jadralci tvoji”; v Burji imamo ILCA, v Portorožu imamo 420 – kar ni nujno slabo, je v redu, da imamo delitev dela tudi po conah. Gre bolj za to, da se mlade posameznike pravilno usmerja. Če kot primer navedem Alenko Valenčič, ki sedaj sicer študira v Ljubljani, a vseeno – tudi Šime Fantela je končal ekonomijo v Zagrebu, vse se da, če se hoče – vidim jo, da bi lahko bila super krmarka, skupaj s kakšno fizično močno punco na FX-u. Morali bi združiti moči in to nekako podpreti.
Prav v tem duhu bo JZS letos junija organizirala Dan odprtih vrat, kjer bodo jadralci, pa tudi njihovi starši in širša javnost, dobili priložnost spoznati različne jadralske razrede in spoznati klubsko dogajanje. To je verjetno korak v pravo smer?
Dan odprtih vrat – absolutno, ampak klubi in trenerji se ne morejo držati vsak na svojem bregu. Imam pa občutek, da naši trenerji mislijo, da če ne bodo imeli dovolj jadralcev, da bodo izgubili službo. Ni res. Moramo pa stvari pravilno usmerjati. Dan odprtih vrat za predstavitev jadralnih razedov, ki jih klubi in Zveza podpirajo, mislim, da je dobra ideja. Zveza mora tudi vsem povedati, da je center od zveze v Portorožu, in tam so lahko tudi treningi. Tina Mrak, kot Difovka in punca, ki bo v prihodnje imela roko nad temi trenerji, jim mora dati nalogo, da je treba to speljati. Vasilij je pa zelo dobro postavil NPŠŠ.
Boš kot predsednik Strokovnega sveta vpeljal še kakšne druge pobude, naredil kakšen konkreten korak v smer večje povezanosti trenerjev in jadralcev?
Takoj ko sem nastopil to (nezaželjeno) funkcijo, sem imel sestanek s trenerji, bilo je zelo zanimivo, predvsem pa poučno. Naši trenerji točno vedo, da dobijo svoj znesek, in potem “nikome ništa” – in popoldne delajo druga dela, namesto da bi imeli motivacijo, da bi oni sami, skupaj s klubom, skupaj z Zvezo, organizirali recimo trening kampe, kot to dela Maurizio Benčič. Zelo rad bi videl, da bi bili naši trenerji “dvoživke”, tako kot so naši zdravniki. Tam tega ne podpiram, tukaj pa bi, saj je tukaj drugačna situacija – seveda je motivacija denar, a motivacija je tudi več znanja. Oni se pa držijo svojih programov, čeprav bi z lahkoto dodali individualne treninge z določenimi jadralci, kadar bi starši želeli za svojega otroka več. V vsakem športu so starši, ki so pripravljeni dati kaj več. S tem bi se moral trener seveda bolj potruditi, saj bi moral predati več znanja. Jaz bi bil s tem zadovoljen, saj bi oni več zaslužil in bili s tem bolj motivirani, jadralci pa bi imeli več znanja. Bil sem jadralec, postal sem trener Tini in Veroniki, potem trener ekipe Nika (RC44, op.a.), ki je bila trikrat svetovni prvak, in sem se tudi moral naučiti novih veščin, novih del, in sam sebe izobraževati, da bi lahko fantom, ki so bili na America’s Cupu, poskusil kaj povedati. Naši trenerji pa rečejo “dobim samo tale denar”, ampak ja, hvala bogu da dobiš. Daj pa tudi ti zdaj nekaj več od sebe. Če gredo Maurizio Benčič, in tudi nekateri drugi, na trg, in se s tem izpostavijo – zakaj potem tudi drugi ne naredijo enako, saj, kakor razumem, imajo veliko prostega časa. To vse sem jim povedal na sestanku, a doslej me še ni poklical niti en trener, ki bi rekel “Tomaž, jaz sem pripravljen narediti trening kampe.” Naši trenerji bi tudi lahko bili Mauriziji Benčiči.
Kako bi lahko Zveza bolj pomagala mladincem ob prehodu v člansko kategorijo, da se mogoče zanje pripravi nekakšne “prehodne kriterije”?
Na tem se dela. To je bila vedno moja kritika, da imamo mi dejansko najboljše kriterije postavljene v optimistu – imamo kriterijske regate in na podlagi teh rezultatov se sestavi reprezentanca za evropsko in svetovno prvenstvo. In točno se ve, kdo pije in kdo plača. Nimamo pa tega pri mladincih – mislim sicer, da je Sandi Dekleva to lani uvedel, in mislim, da je to prava pot. V relativno kratkem času – ne sicer pred olimpijado, saj smo že čez pol poti do tja, ampak za Brisbain bodo kriteriji nastavljeni tako, da bo edina motivacija dober rezultat. Kar se tiče ILCE – če bi bili kriteriji že pej postavljeni, bi verjetno danes Zelko že zdavnaj bil trener, kar bi bilo zanj tudi dobro, saj, kakor slišimi, to tudi je, in bi bila slika malo bolj jasna. Kar se tiče Lin Pletikos – punca se bori, bori, bori. Povedala mi je, da ni bilo menjave generacij, posameznica pride ali gre, Lin pa ostaja ravno tam na robu zlate skupine. Ampak cilji morajo biti vezani na nastop na olimpijadi. Če pogledam, kaj sem jaz pridobil z olimpijado – seveda sem pridobil, a ker sva z Mitjo razmišljala tudi vnaprej. In imela sva tudi rezultate, vedno sva bila v zlati skupini, pobirala sva medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih, zato sva tudi nekaj imela. Za doseči uspeh na olimpijadi moraš biti debelo v zlati skupini, in to je edina motivacija. Da ne rečem, biti redno uvrščen v regato za medalje, kajti v bodoče bo medal race mogoče edina regata, ki bo dejansko štela za medalje, saj se lahko zgodi, da bodo na olimpijadi regate do medal race, potem pa bo regata za medalje svoja regata, ki bo določila medalje, kot imajo zdaj iQFOiL in približno tako tudi formula kite.
Predlagal sem, da imamo tri člane Strokovnega sveta, saj smo tako bolj učinkoviti, tako da smo zdaj poleg mene še Tina Mrak in Sandi Dekleva. Mislim pa, da kriteriji morajo biti postavljeni – optimisti jih imajo; mladinci do 19 let in mlajši ter starejši člani med 19-21 let so v prehodnem obdobju, kjer mora mladinec v teh dveh, treh letih, preiti v članstvo. Pri članih pa bo Zveza razdeljevala javna sredstva na podlagi kriterijev. Moj predlog je, da naredimo širši konsenz glede starostne omejitve, recimo okoli 25-28 let, kjer Zveza podpira programe, a le v kolikor si v zlati skupini oziroma pokažeš neke rezultate, v kolikor jih ne, lahko nadaljuješ, če te podpira družina, sponzorji…, a Jadralna zveza se bo vrnila na mlajše. Prav tako ni osnove za pričakovanja, da če imaš kategorizacijo, da si “dolžan” dobiti denar. Ne, ti moraš imeti tudi rezultat. Letno moraš delati na nekem nivoju in potem seveda ne moreš izjavljati, kako boš zdaj “dve leti malo pohajal okoli”, potem se boš pa vrnil. Ti pohajaj, a to so kriteriji, in če padeš ven z liste kriterijev, bo denar v tistem letu pač šel drugam. Tako pač je, z javnimi sredstvi ne moremo podpirati takšnega načina dela. Jadralci se bodo morali začeti zavedati, da je treba ves čas delati, dosegati rezultate in biti znotraj kriterijev, da bodo lahko šli naprej.
Rad bi, da uvedemo tudi normo za olimpijski nastop, če dosežeš 16. mesto po državah. Če nekdo uspe dobiti mednarodno normo, a je hkrati dosegel 80. mesto po državah, ali naj gre na olimpijado? Ne, to za Slovenijo ni dovolj dobro, mi moramo imeti višje standarde, in rezultat mora biti pogoj. Če imamo tri Vasilijeve medalje, in Vodiškovo medaljo, moramo imeti višje standarde. Če bi bili vedno nekje zadaj, bi lahko rekli – ala, gremo, Coubertain, pobiramo pine. Ampak to ni to. Olimpijada je šport. Gledati pa moramo seveda tudi skozi kategorizacije, saj veliko denarja dobimo preko kategorizacij. Mi moramo jadralce zmotivirati, da bodo boljši, da ni dovolj dobro, da le hodijo na regate. Vasilij je primer, Vodišek tudi, tudi Žan Luka je dober jadralec, baje ima probleme s hrbtom, a v tem primeru – pa naj bo trener naših jadralcev v razredu ILCA.
Vse generacije doslej, pred osamosvojitvijo in tudi prej v Jugoslaviji, so dokazovale, da smo Slovenci dobri jadralci. In da tudi če nisi zelo talentiran, z delom lahko prideš daleč in visoko. Če so kriteriji strogi, to še ne pomeni, da so pretežki. Treba je samo delati pravilno in dobro. Slaba ocena v šoli še ne pomeni, da je ta otrok slab ali neinteligenten, mogoče prej, da učitelj ni dobro predstavil snovi. Jadranje se od drugih športov razlikuje po tem, da je tek na dolge proge, in vsi v Sloveniji, ki si želijo jadrati in pokažejo neke normalne, srednje rezultate, bodo z normalno dobrim pristopom imeli možnost narediti dober rezultat. Smo jadralsko zelo inteligenten narod, smo iz pravega testa, a treba si je zadajati prave clje. Slišim tudi, ko se jamra, da ni denarja – nikoli ni bilo dovolj denarja in nikoli ga ne bo. Lahko bo samo še slabše. Ker če z vsemi temi medaljami nismo uspeli pridobiti več denarja, si upam trditi, da bo še slabše. In kaj bomo potem – nehali jadrati?
Ali ocenjuješ, da je JZS trenutno prvenstveno usmerjena v olimpijsko jadranje ali ustrezno podpira tudi rekreativno jadranje?
Pristop, da sodijo v “vrhunski šport samo olimpijske kategorije”, je po mojem mnenju napaka. Tudi drugi tekmovalni jadralni razredi so zelo pomembni, na koncu lahko kakšnega športnika dobiš tudi od tam v olimpijsko kategorijo. Bi bilo pa dobro, da bi se Zveza dejansko odprla širše jadranju in vsemu, kar je z jadranjem povezanega, tudi z bolj odprto spletno stranjo, bolj življenjsko, bolj ljudem prijazno, ne pa da je tako toga in usmerjena predvsem v olimpijsko jadranje. Zveza se mora odpreti tudi drugim disciplinam, jadranju na deski, wingfoilu – ali pa za začetek wing surfanju, da recimo že pri 13, 14 letih otroci lahko držijo wing jadro v rokah in poskusijo, preden gredo naprej na foil (ki je lahko nekoliko nevaren); treba jih je najprej naučiti pasti v vodo. A gre za to, da se odpremo tudi drugim športom. Vidim, koliko imamo surfačev, wingfoilarjev… pred kratkim sem bil na Bolu in tam sem videl ogromno Slovencev, wingfoilarjev, ki niso v nobenem klubu. Ponavadi rečejo “meni ni treba biti član nobenega kluba” – in prav za to gre, da jih povabimo, da postanejo člani klubov. Trenutno dela Aljaž Jadek res dobro zgodbo, saj se je osebno vključil v razvoj wingoila, in kot Zveza ga lahko pri tem podpremo, a moramo se začeti pogovarjati s klubi. Narediti moramo sestanek s klubi, na katerem se bomo pogovarjali samo o rekreativnem jadranju – ali pa recimo o jadranju, ki ni olimpijsko. V Piratu razmišljamo o klubski regati, ki se je udeležijo vse klase v klubu. Želel bi si, da več jadralcev pride jadrat “za svoj gušt”, tako kot to imajo v klubu Bum. Največji problem je v tem, da je glavna usmeritev, da “če ni regate, ni nič”. Zelo malo vidimo jadranja za svoj gušt, ko to delamo mi mothovci. Z Mitjo sva bila povabljena na neko klubsko regato v tujini, kjer se starta na uro, od najpočasnejših do najhitrejših bark, na koncu vsi pridejo skupaj v cilj in sledi fešta. To nam manjka, klubsko dogajanje, kjer bi bila prisotna tudi Zveza. Iščemo team buildinge, iščemo nova poznanstva, podjetja, ki bodo mogoče zainteresirana priti zraven; več ljudi bo jadralo, boljše bo za klube, za firme, ki prodajajo navtične izdelke, na koncu pa tudi za Zvezo. Vse je povezano.
Prišli smo do tega, da naši mladinci, brez trenerja, skoraj ne morejo več prosto in sami jadrati. Izpade, da naši otroci ne bodo sami sestavili barke, šli sami na vodo, in odjadrali enega treninga sami – za svoj gušt.
Kako vidiš razvoj slovenskega jadranja z vidika novih olimpijskih razredov po LA? Bi se morali začeti bolj usmerjati proti foil razredom?
Definitivno. Aljaž Jadek na primer dela zelo dobro, motivira “freestajlarje”, ki so pokazali interes, da bi se včlanili tudi v klube. A klubi se morajo odpreti, treba je sprejeti te nove ljudi, ki niso zrasli z optimistom. So surfarji, kajtarji, jaz jim rečem “beach boysi”.
Jakica Jesih